Moja zgodba - KO BOLI TREBUŠČEK

Ko sem iz porodnišnice prinesla svojo prvo dojenčico, sem jo položila v zibelko, se usedla poleg nje in jo opazovala. To so bili trenutki popolne sreče in po licih so mi nenadzorovano polzele solze.

Minilo je nekaj dni. Mala je pridno sesala mleko in dobivala čedalje bolj okrogla lička. Čedalje pogosteje pa  je neutolažljivo jokala.

Najbolj so ji ustrezale pozne večerne ure, ko sva si midva želela spati. Poskusila sva vse mogoče: tolažbo z dudo, nošenje v različnih kombinacijah – z roko na trebuhu, skrčeno kot ježek, v slingu…, preizkusila sva vse možne kapljice za dojenčke, grela trebušček s termoforjem, ga masirala, telovadila z njo, na koncu sem jedla le še kurjo juho in riževe krekerje… Pa ni NIČ pomagalo.

Pomagalo je le nama, saj sva se tako lahko potolažila, da sva naredila vse. Očitno pa še vedno ne dovolj, kajti hčerkini napadi joka so še kar vztrajali in zdelo se je, da si je nekako natrenirala glasilke, saj je jok postal presneto glasen, včasih bi mu lahko rekla, da je bilo to histerično kričanje.

Postala sva neprespana, s podočnjaki opremljena živčna dvojica. Lastnoročno bi lahko zadavila vsakega, ki mi je v tolažbo rekel, da naj zdržim še ta dva meseca. Saj po tretjem menda mine… Me zanima, kako se bo sam počutil, ko bo imel takšne težave. Pa naj bo pameten po nekaj tednih brezumnega napora in ne spanja.

Ne vem sicer, kako sva preživela, a nekako je minilo. Ko sva že malo pozabila naporne prve mesece – saj smo menda tako narejeni, da se spominjamo le lepih trenutkov – sva si omislila še bratca za najino prvorojenko. Upala sva, da bova tokrat srečna starša otroka, ki bo jedel in spal in se smejal. Saj sva veliko lekcijo že dala skozi. No, pa se je izkazalo, da sva bila presneto naivna!

Ni se ponovil samo tisti del z zibelko in solzami sreče, ponovila se je tudi večerna kalvarija z jokom. Tokrat je bila ideja podkrepljena še s prebujanjem dve-in-pol-letnice ravno v trenutkih, ko si je mali zaželel spanja.

Spet sva iskala vse mogoče rešitve, ko mi je prijateljica prinesla ColiPrev, naj ga poskusim. Njenemu dojenčku so te kapljice pomagale. Skrbno sem prebrala navodila in izvedela, da mnogo dojenčkov trpi za kolikami zaradi tega, ker nimajo dovolj encima za razgradnjo mlečnega sladkorja. Sem si rekla, česa vse ne pogruntajo in poizkusila. Po nekaj dneh so se bolečine skoraj nehale in malega je malo napenjalo le preden je kakal. Potem je naprej zadovoljno sodeloval v dnevni rutini (beri: hranjenje, spanje, igranje). Očitno je bil eden izmed tistih nesrečnežev, ki nimajo dovolj laktaze.

Po nekaj tednih smo lahko ColiPrev počasi opustili in uživali v majhnih otroških nasmeških, majhnih velikih uspehih, prvi žlički, prvi besedi… In kadarkoli srečam utrujeno mamico s podočnjaki vem, kaj prestaja. Predlagam ji, naj poskusi ColiPrev.