Čutite izgorelost?

Izgorevanje poteka v treh stopnjah:

1. Pre-izčrpanost: Ta stopnja se kaže skozi deloholizem. Ob tem se začnejo pojavljati tudi prvi telesni in psihični znaki izčrpavanja: kronična utrujenost, razočaranje, anksioznost, lahko tudi panični napadi. Število znakov je v tej fazi manjše, zato ima človek občutek, da gre za začasno stanje, ki ga je mogoče odpraviti celo z ignoriranjem počutja in s krajšim dopustom. Faza navadno traja več let, lahko tudi do dvajset let.

2. Ujetost: V tej fazi prevladuje občutek, da ne moremo izstopiti iz delovnih in zasebnih obveznosti, ob tem pa nastopijo še znižano delovanje imunskega sistema, psihosomatske težave, težave s spominom in z zbranostjo, upadanje samopodobe, jeza, panični napadi. Raste število znakov in njihova intenziteta. Druga stopnja izgorevanja lahko traja tudi leto ali dve.

3. Adrenalna izgorelost: V tej fazi nastopi popolna izguba energije, velik psihofizični in nevrološki zlom (disfunkcija HHS-osi), ki se zelo pogosto manifestira kot psihična motnja, po navadi v obliki hudih depresivnih znakov, ki lahko pripelje tudi do samomora, lahko pa tudi kot infarkt, akutne gastroenterološke težave in podobno. V tretjo stopnjo uvrščamo tudi stanje neposredno pred zlomom, ko so vsi znaki na vrhuncu, vendar se človek kljub temu navzven trudi vzdrževati videz aktivnosti, pri čemer ne zmore več nikakršnega prilagajanja spremembam okoliščin.

Med izgorevanjem se raven hormona kortizola poviša, po zlomu pa se za dlje časa zniža, kar je lahko vzrok tako za močen in dolgotrajen upad energije kot tudi za nekatere depresivne znake. Znižan kortizol je značilen za izgorelost (v primerjavi z depresijo, kjer je večinoma povišan). Slaba storilnostna samopodoba, in deloholizem, do katerega slednja lahko privede, pa sta naslednja tipična znaka izgorevanja, ki ločujeta izgorelost od depresije.